Ustanoviteljica znamke Peti element
uni. dipl. biokem., dipl. fizioterapevt
Rak debelega črevesa in danke je eden najpogostejših rakov na svetu in je v porastu tako v Sloveniji kot tudi v državah razvoja. Na to, kdo bo zbolel za enim izmed rakov, z medsebojnimi učinki vplivajo številni dejavniki iz okolja in način življa, dedna nagnjenost in naključje. Več kot polovico smrti zaradi raka povzročajo dejavniki, ki so povezani z življenjskim slogom. Ogrožajo nas predvsem tisti dejavniki, ki jih povezujemo z zahodnim načinom življenja: sedeč način življenja, prekomerna telesna teža in energijsko prebogata hrana z malo vlakninami, skupaj z razvadami, kot sta čezmerno uživanje alkoholnih pijač in kajenje. Raki, ki jih povzročajo ti dejavniki tveganja, se lahko pojavijo tako rekoč na katerem koli organu, najpogosteje pa na širokem črevesju in danki, pljučih ter dojki.
Vse več je raziskav, ki dokazujejo, da telesna dejavnost prepričljivo ščiti pred nastankom raka debelega črevesja in danke. Telesna aktivnost zmanjšuje tveganje za umrljivost zaradi raka danke in debelega črevesa ter tveganje za ponovitev te bolezni. Znanstveniki opozarjajo, da je telesna neaktivnost odgovorna za kar 13–14 % obolenj za rakom debelega črevesa, kar presega 8% stopnjo tveganja zaradi genetskih nagnjenj.
Pri določanju telesne aktivnosti moramo biti pozorni na obliko, pogostost in jakost telesne vadbe. Telesna dejavnost, ki ima varovalni učinek, naj bi bila zmerno do močno intenzivna in naj bi trajala 45–60 min, izvajati pa jo je potrebno vsaj pet dni v tednu. Pri tem je potrebno poudariti, da mora biti vsak vadbeni program varen ter prilagojen sposobnostim in morebitnim omejitvam posameznika.
Rak debelega črevesa in danke je ena najpogostejših rakavih bolezni ter drugi najpogostejši vzrok smrti zaradi raka v Sloveniji. Gre za obliko raka, ki se lahko v našem telesu brez očitnih znakov razvija zelo dolgo. Ravno zaradi tega veliko tovrstnih rakov odkrijemo šele, ko je bolezen že v napredovalem stadiju, z lokalnimi ali oddaljenimi zasevki, in sta prognoza ter možnost preživetja, kljub kombiniranim oblikam zdravljenja, slabi. Vendar pa moramo razumeti, da je rak na debelem črevesu in danki ozdravljiva bolezen, če ga odkrijemo dovolj zgodaj. Pri tem imajo ključno vlogo presejalni programi za zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki, katerih namen je zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb in zmanjšanje števila novih primerov raka na debelem črevesu in danki.
Rezervirajte si uvajalno diagnostično uro z našimi strokovnjaki.
Znaki in simptomi bolezni so lahko dlje časa trajajoče bolečine v trebuhu (krči), napenjanje, vetrovi, spremembe pri odvajanju blata (mehkejše ali trše blato, sprememba pogostnosti odvajanj, občutek, da se črevesje popolnoma ne izprazni, zaprtost), kri na blatu, slabost in bruhanje, izguba apetita, hujšanje in pogoste okužbe sečil. Glede na to, da je črevo dolg organ, so bolezenski znaki odvisni od tega, v katerem delu črevesa leži tumor.
alkohol, neustrezna prehrana, debelost in nezadostna telesna dejavnost sami po sebi ne povzročajo raka, zmanjšujejo pa odpornost telesa na nastanek in razvoj bolezni. Strokovnjaki ocenjujejo, da je mogoče z vplivom na omenjene dejavnike tveganja preprečiti vsaj tretjino smrti zaradi raka.
Čeprav vzrok za nastanek bolezni še ni znan, številne raziskave potrjujejo, da je rak debelega črevesa in danke posledica kombinacije medsebojnega delovanja dednih dejavnikov in vplivov okolja.
Verjetnost, da bi zboleli za rakom debelega črevesa in danke, dokazano povečajo:
Vsak par naših nogavic je narejen na način, da vsem nožnim prstom omogoči največjo možno mero gibalne avtonomije in oprijema.
Število raziskav, ki ugotavljajo zaščitni vpliv telesne dejavnosti na pojavnost različnih bolezni razvitega sveta, kot so srčno-žilne bolezni, diabetes in celo različna psihološka stanja, v zadnjem času hitro narašča. Prav tako lahko zasledimo naraščajoče število epidemioloških raziskav, ki ugotavljajo vpliv telesne dejavnosti na preprečevanje nastanka raka. Med slednjimi prevladujejo raziskave najpogostejših rakavih bolezni, kot so rak debelega črevesa, danke, dojke in prostate. Raziskovalci na podlagi rezultatov dosedanjih raziskav menijo, da telesna dejavnost prepričljivo ščiti pred nastankom raka debelega črevesa in dojke. Prav tako so pozitivni učinki telesne dejavnosti opazni tudi pri raku prostate in pljuč.
Preveč počitka in premalo telesne dejavnosti pri bolnikih s kroničnimi obolenji še dodatno pospešujeta razvoj kroničnih bolezni in funkcionalno opešanje telesa. Rakava bolezen in njeno zdravljenje lahko povzročita spremenjeno presnovo. Med bistvene značilnosti spremenjene presnove spadata zlasti povečana razgradnja beljakovinskih struktur v telesu in njihova slaba obnova. To vidimo predvsem kot hitro izgubljanje funkcionalnih tkiv telesa, predvsem mišic. Bolnik izgublja kondicijo, je manj odporen, pojavita se brezvoljnost in depresija. Zato je redna telesna vadba za večino bolnikov z rakom izjemno koristna v obdobju bolezni in njenega zdravljenja ter kot rehabilitacija po bolezni. Ne vemo še veliko o učinku telesne vadbe na samo zdravljenje raka in rehabilitacijo po bolezni, vendar praksa in izsledki raziskav kažejo na številne ugodne učinke vseh vrst vadbe, ki pa mora biti redna in bolnikom prijetna.
Med prepričljive dejavnike, ki povečujejo tveganje za nastanek raka debelega črevesa in danke, uvrščamo prehranske dejavnike (rdeče meso, prekajeno, soljeno ali s kemični konzervansi obdelano meso ter alkoholne pijače) in telesno, zlasti trebušno debelost. Med prepričljive dejavnike, ki zmanjšujejo tveganje za nastanek omenjenega raka, pa uvrščamo telesno dejavnost.
Trenutni podatki kažejo, da je telesna dejavnost pred in po diagnozi raka debelega črevesa koristna, saj ima ugodne učinke na telesno in duševno komponento, sposobnost preživetja ter kratkotrajne in dolgotrajne učinke zdravljenja bolezni. S tem namenom bolnikom priporočajo, da z aktivnostmi, kolikor je mogoče, nadaljujejo med samim zdravljenjem, in da se po opravljeni operaciji čim prej vrnejo k normalnim dnevnim dejavnostim.
Sedeč način življenja lahko štejemo kot neodvisni napovednik tveganja za razvoj raka debelega črevesa. Rekreativna telesna dejavnost pred in po diagnozi raka debelega črevesa in danke je povezana z nižjo umljivostjo, pretežno sedeč način življenja pa z večjim tveganjem za smrt. Strokovnjaki se strinjajo, da je telesna dejavnost pred in po diagnozi raka debelega črevesa in danke povezana z večjo možnostjo preživetja, saj imajo posamezniki, ki so bili redno telesno dejavni pred postavljeno diagnozo, višjo napoved preživetja v primerjavi s posamezniki, ki so pred postavljeno diagnozo poročali o ničelni telesni aktivnosti.
Rezultati študij, ki so preučevale povezavo med telesno dejavnostjo in tveganjem za nastanek raka, so zelo skladni. Strokovnjaki ameriškega inštituta za raziskovanje rakavih bolezni (AICR) ocenjujejo, da je zaščitni učinek sorazmerno odvisen od intenzivnosti (nizka, srednja, visoka), trajanja in pogostosti telesne dejavnosti. Največji je tako preventivni učinek pri ljudeh, ki so telesno najbolj dejavni, manjši pri ljudeh s srednjo in najmanjši pri ljudeh z nizko telesno dejavnostjo. Največji učinek na zmanjšanje tveganja za rak debelega črevesa ima višje intenzivna telesna dejavnost, ki jo izvajamo daljše časovno obdobje.
Ameriško združenje za rak (ACS) je nedavno objavilo smernice, ki obravnavajo količino in intenzivnost telesne dejavnosti za doseganje stopnje telesne aktivnosti, ki bistveno zmanjša pogostost raka debelega črevesa. Smernice za odrasle narekujejo vsaj 150 min zmerne telesne dejavnosti ali vsaj 75 min močne aerobne telesne dejavnosti tedensko. Izjema so ljudje, ki so v glavnem nedejavni. Zanje imajo lahko tudi vrednosti pod priporočili koristne učinke. Poleg aerobne dejavnosti sta priporočljivi tudi vadba za moč in vadba gibljivosti. Slednji moramo prilagoditi posebnostim posameznega bolnika.
Nekateri strokovnjaki za optimalno doseganje pozitivnih učinkov telesne vadbe priporočajo tudi višjo raven telesne dejavnosti. Čeprav optimalna intenzivnost, trajanje in pogostost telesne dejavnosti, potrebne za zmanjšanje tveganja raka debelega črevesa, niso znane, znanstveniki menijo, da približevanje in preseganje 300 min zmerne telesne dejavnosti ali 150 min močne aerobne telesne dejavnosti na teden zagotavlja dodatno zaščito pred rakom.
Dnevna vadba je za posameznike s postavljeno diagnozo raka debelega črevesa varna tudi v času intenzivnih terapij. Vendar to obdobne zahteva posebno previdnost. V primerjavi z zdravimi posamezniki je telesno vadbo treba stopnjevati počasneje in biti pri dodajanju previdnejši. Če vadba vodi v povečanje utrujenosti, je potrebno njeno intenzivnost in količino zmanjšati.
ZMERNA TELESNA DEJAVNOST | MOČNA TELESNA DEJAVNOST | |
vadba in prosti čas | hoja, ples, kolesarjenje, drsanje, rolkanje, jahanje, joga, pilates | jogging ali tek, hitro kolesarjenje, trening moči, borilne veščine, plavanje, vaje s kolebnico |
športne dejavnosti | odbojka, golf, badminton, tenis v dvojicah, smučanje | nogomet, hokej na ledu, tenis posamično, košarka, turno smučanje |
gospodinjska opravila | košnja vrta, vrtnarjenje | kopanje, prenašanje, zidarska dela, mizarstvo |
poklicne dejavnosti | hoja in dvigovanje kot del poklica | težka fizična dela (gradbeništvo, gasilci) |
AEROBNA VADBA | VADBA ZA MOČ | GIBLJIVOST | ||
rak debelega črevesja | ≥ 30 min/dan, ≥ 5 dni/teden zmerne (≥ 150 min/teden) ali ≥ 20 min/dan, ≥ 3 | 2–3 dni/teden vadba mišične moči večjih mišičnih skupin vsaj zmerne | ≥ 2–3 dni/teden raztezanje glavnih mišičnih skupin. Lahko v sklopu aerobne | |
Občutek utrujenosti, povezan z boleznijo ali zdravljenjem le-te, je mučen, vztrajen, subjektiven občutek fizične, čustvene in kognitivne utrujenosti, ki lahko bolnika spremlja mesece ali celo leta po končanem zdravljenju. Telesna aktivnost je najbolj učinkovito sredstvo za zmanjševanje utrujenosti, ki spremlja bolnike med zdravljenjem z radioterapijo in kemoterapijo. Program aerobne vadbe deluje na utrujenost terapevtsko. Poleg izboljšane telesne pripravljenosti se redna telesna dejavnost pri bolnikih odraža v bistvenem izboljšanju kakovosti življenja in socialne komponente, zmanjšajo pa se tudi tesnobni občutki in depresija.
Rezervirajte si uvajalno diagnostično uro z našimi strokovnjaki.
Prva vaja je namenjena raztegu stranskih delov trupa in deloma tudi ramenskega obroča – mišic, ki so pomembne za ohranjanje pokončne drže.
Stojimo vzravnano, z nogami skupaj, dlanmi na ramenskem obroču in komolci široko. Ob vdihu se s trupom nagnemo v eno stran in nasprotni komolec podaljšujemo, kot bi se želeli dotakniti stropa. Poskušamo doseči občutek nežnega raztega mišic pod pazduho, med rebri, proti medenici in po nogi navzdol. Ob izdihu se vračamo v začetni položaj. Ponovimo na drugi strani. Vajo delamo izmenično, 5-krat na vsaki strani.
Druga vaja je namenjena izometrični krepitvi mišic nog, pridobivanju gibljivosti hrbtenice in razvijanju ravnotežja z zadrževanjem položaja. Naredimo širok razkorak, pokrčimo kolena tako, da v kolku, kolenu in gležnju obeh nog pridobimo pravi kot, in dvignemo roke vstran. Ob izdihu zasukamo trup v smeri sprednje noge. Ob vdihu se vrnemo v začetni položaj. Naredimo 8–12 ponovitev, nato zamenjamo nogi. Izvedemo 2 seriji vaj. Za stopnjevanje intenzivnosti lahko dodamo dvig sprednje pete.
Tretja vaja je namenjena krepitvi trebušnih in hrbtnih mišic, krepitvi mišic zadnjice in ramenskega obroča, razvijanju stabilnosti trupa ter kolka in rame.
V položaju na vseh štirih namestimo dlani pod ramena in kolena pod kolke ter poravnamo hrbtenico. Pogled usmerimo med dlani. Na podlagi diagonalno iztegnemo roko in nogo. To je začetni položaj. Ob vdihu diagonalno roko in nogo sočasno dvignemo, ob izdihu pa se vračamo v začetni položaj. Vajo ponovimo 8–12-krat na eni in nato 8–12-krat na drugi strani z željo po ohranjanju nevtralnih krivin hrbtenice in čim manjšem prenosu teže vstran ali v smer naprej/nazaj.
Četrta vaja je namenjena krepitvi mišic ramenskega obroča in stranskih mišic trupa. Vajo začenjamo leže na boku s pokrčenimi nogami. S spodnjo roko objamemo prsni koš, dlan zgornje roke položimo na podlago pred sabo, tako da je pokrčen komolec obrnjen v strop. Ob izdihu se opremo na dlan in iztegnemo roko, trup sledi gibanju. Ob vdihu se spuščamo proti podlagi, kot bi si želeli podlage najprej dotakniti z ramo. Tik pred dotikom se ustavimo in znova iztegnemo komolec. Vajo ponovimo 8–12-krat na vsaki strani. Naredimo dve seriji na vsaki strani.
Rezervirajte si uvajalno diagnostično uro z našimi strokovnjaki.
Za vas jih pišejo fizioterapevti in kineziologi v sodelovanju z zdravniki specialisti.
"*" indicates required fields
"*" indicates required fields
