Jod podpira normalno delovanje ščitnice in je ključnega pomena pri sintezi ščitničnih hormonov, ki uravnavajo rast in razvoj, kar je še posebej pomembno v času nosečnosti in v obdobju odraščanja. Pomembno vlogo igra tudi pri delovanju živčnega sistema, presnovi za pridobivanje energije, kognitivnih in nevroloških funkcijah ter pozitivno vpliva na zdravje kože.
Pomemben sestavni element ščitničnih hormonov je jod v obliki jodida, ki sodeluje pri uravnavanju delovanja ščitnice. Jod je potreben za sintezo ščitničnih hormonov. Jodid prihaja v telo s prehrano, iz črevesja prehaja v kri, iz krvi pa se izloča z urinom, slino in mlekom, predvsem pa se kopiči v ščitnici. Jodid vstopi v ščitnico, kjer oksidira v elementarni jod in se nato vgradi v ščitnična hormona T3 in T4. Potrebe po jodidu so večje v puberteti, med nosečnostjo, v menopavzi in med hormonsko kontracepcijo. Edina vira naravno prisotnega joda sta za ljudi pitna voda in hrana.
8% joda vstopa v ščitnico, 2% joda se v telesu uporablja drugje, do 90 % pa se ga izloči skozi ledvice z urinom, zato jo potrebujemo tudi, če ščitnice nimamo. Obstajata dve glavni vrsti joda: sintetični jod – kalijev jodid (najdemo ga v soli in številnih prehranskih dopolnilih) ter naravni bioaktivni jod, ki je naravno prisoten v morskih algah. Pomembno je vedeti, da se navedeni obliki joda v telesu vedeta povsem različno. Kalijev jodid ob zaužitju kratkotrajno povzroči zelo visoko raven joda, ki ima negativen učinek na naše telo, zlasti pri oslabljeni ščitnici. V nasprotju z njim pa se naravni bioaktivni jod iz morskih alg postopoma absorbira glede na potrebe organizma in ne povzroča konic ter presežkov joda v telesu.
Pogosto nas prepričujejo, da dobimo zadostno količino joda z uživanjem kuhinjske soli. Slovenska raziskava pa je pokazala, da skoraj 40 % soli različnega izvora na našem trgu ne vsebuje joda – mednje se uvršča tudi priljubljena morska sol. Vse več je tudi resnih pomislekov o potencialni nevarnosti za zdravje ob zaužitju večje količine jodirane soli. Druga slaba lastnost dodanega sintetičnega joda je njegova anorganska oblika, zaradi katere ga naš organizem slabo absorbira, predvsem pa ga zelo hitro izloči iz telesa. Drugi negativni posredni učinki so povezani s samo soljo, predvsem rafinirano soljo, ki je dodana številnim prehranskim izdelkom, saj prekomerno uživanje soli lahko vodi do drugih zdravstvenih težav, povezanih z visokim tlakom in srčno-žilnimi obolenji.
Navadna kuhinjska sol je rafinirana sol, ki vsebuje le dva minerala – natrij in klorid – ker so ostali odstranjeni; če je jodirana, pa bo vsebovala tudi jod. Takšna sol vsebuje 97,5 % natrijevega klorida in 2,5 % dodanih kemikalij, kot je, na primer, anorganski jod. Običajno je močno zmleta, drobno zmleta sol pa se po navadi strdi, zato so takšni soli dodani različni dodatki, imenovani sredstva proti strjevanju, katerih varnost je vprašljiva. Rafinirana, predelana sol ne vsebuje hranil, temveč umetna belila in sredstva proti sprijemanju. Sušijo jo na temperaturi nad 650 °C, zaradi česar spremeni svojo naravno kemično strukturo. Prav tako ne vsebuje organskih mineralov.
Nerafinirana sol, na primer starodavna morska sol, ki jo pridobivamo z izhlapevanjem morja, ali kamena sol, ki je pravzaprav morska sol (nastajala je milijone let zaradi sušenja morja), je veliko bolj zdravju prijazna, saj ohrani sledi mineralov, ki so nujno potrebni za delovanje našega telesa in imunskega sistema. Uživanje prave hrane zagotavlja desetkrat večjo količino mineralov kot nejodirana sol, zato je pomembno, da ob uživanju nejodirane soli poskrbimo za ustrezen vnos joda iz drugih hranil.
Potrebam po jodu lahko zadostimo tudi z uživanjem naravnih živil, predvsem morske zelenjave, kot so morske alge. Jod lahko najdemo tudi v morskih ribah, rakih in ostalih morskih sadežih, nekaterih sortah fižola, v neolupljenem krompirju in na splošno v rastlinah, ki so rastle v prsti, bogati z jodom. Hrana, ki jo izbiramo, naj bo večinoma ekološke pridelave, saj bomo tako zaužili tudi manj pesticidov.
