Če razumemo, da se sarkomere obnovijo v približno treh mesecih, sta neglede na to, katero izmed spodaj naštetih tehnik uporabimo, potrebni rednost in vztrajnost. Kratkotrajni raztegi razen povečane cirkulacije in dobrega občutja ne puščajo dolgotrajnih pozitivnih posledic, opisanih spodaj.
Obstajajo številne znane metode (in različice znotraj vsake izmed njih) za izboljšanje fleksibilnosti, vključno s pasivnim raztezanjem, statičnim raztezanjem, balističnim in dinamičnim raztezanjem, tehniko proprioceptivnega nevromišičnega lajšanja (PNF), tehniko krčenja-sproščanja in raztezanjem z uporom. Za lažje razumevanje jih razčlenimo.
Pasivno raztezanje navadno izvajamo z ustreznimi pripomočki (tudi napravami) ali v dvojici s partnerjem, ki na sproščen sklep vrši trajni razteg. Ta tehnika potrebuje razumevanje delovanja naprave, bližnjo komunikacijo med stranko in vadbenim strokovnjakom ter počasno stimulacijo raztega, da se prepreči nasilno manipulacijo telesnih delov in morebitne poškodbe, mikrotravme.
Balistično raztezanje izkorišča elastičnost tkiva z bolj dinamičnim pristopom z namenom, da doseže končno točko gibanja ciljne mišice. Pri balističnem raztezanju pogosto pride do težav zaradi nepravilne izvedbe, saj se vaje izvaja v sunkovitem načinu, ki lahko povzroči nezaželeno trenje ali travmo raztegnjeni mišici in z njo povezani fasciji. Povzroči lahko tudi nastanek močnega refleksa na nateg, ki bo nasprotoval daljšanju mišice in namesto raztega utesnil strukture v gibanju.
Dinamično raztezanje vključuje aktiven razpon različnih gibov, navadno podobnih tistim, ki so značilni za določen šport. Pri odbojki lahko igralci npr. izvajajo raztezanje ramen pred pričetkom tekme. Tako ima ritmična narava nadzorovanega dinamičnega raztega zaradi svoje podobnosti s primarno gibalno nalogo funkcionalno uporabnost.
Dinamično raztezanje se pogosto vključuje v ogrevanje in je tudi del gyrotonic tehnike. Dinamično raztezanje je po raziskavah bolj varno od statičnega, saj za seboj pušča manj brazgotinjenja in posledično tudi manj težav zaradi poškodb.
Statično raztezanje je verjetno najpogosteje uporabljena tehnika za povečevanje gibljivosti, ki pa zaradi možnega pretiravanja nosi tveganje. S to tehniko se mišica ali skupina mišic postopoma razteza do meje raztega in nato zadrži v tem položaju od 15 do 30 sekund. Najnovejše raziskave so pokazale, da ima statičen način gibljivosti manj rezultatov kot dinamični način, vendar pa statično raztezanje mišico ustrezno sprosti. Težava se pojavi pri zadrževanju položaja nad tremi minutami, predvsem pri tistih, ki drugega ne počnejo, saj statično raztezanje povečuje elastičnost izoliranega segmenta in lahko povečuje njegovo nestabilnost.
PNF tehniko raztezanja je razvil dr. Herman Kabat v 50. letih prejšnjega stoletja kot sestavni del svojega terapevtskega dela s pacienti, ki so trpeli za paralizo ali boleznimi mišic. Obstaja več različic PNF raztezanja. Metoda krčenja in sproščenja sprva vključuje krčenje ciljnih mišičnih skupin, nato pa sledi sproščanje in raztezanje s pomočjo partnerja ali aplicirane sile, kot je npr. reformer ali škripec. Želja je spodbuditi krčenje mišice na nasprotni strani sklepa med raztezanjem ciljne mišice z namenom, da se ji omogoči poln obseg giba. Tradicionalne PNF tehnike vključujejo izvajanje raztegov v diagonalnih ali spiralnih gibih, s čimer spodbujajo gibanje skozi različne nivoje gibov.
Tehnike krčenje-sproščanje sledijo enaki metodologiji, a s to razliko, da vzorci gibov navadno vključujejo gibanje zgolj enega sklepa in ne delujejo celostno. Raztezanje z uporom je v zadnjih letih pridobilo nekoliko več pozornosti s strani medijev. To je namreč metoda, ki jo kot pomemben faktor svojega uspeha promovira štirikratna olimpijska prvakinja v plavanju Dara Torres. Ta tehnika se osredotoča na krčenje ciljnih mišic med samim raztezanjem. V prvi fazi tehnike se ciljno mišico postavi v skrajšan položaj, v katerem jo človek nato krči. Čeprav je skrčena, se jo popelje skozi celoten razpon gibanja. Gre pravzaprav za previdno izvedeno ekscentrično krčenje.
Najbolj preučevani vidiki fleksibilnosti so izogibanje poškodbam in zakasneli mišični bolečini (t. i. muskelfibru), vključevanje vaj za izboljšanje moči in vsesplošno izboljšanje izvedbe obsega gibov. V skladu z velikim zanimanjem za to je bilo opravljenih več sto različnih študij, od naključnih in nadzorovanih pa vse do takšnih, ki so vključevale zgolj splošno opazovanje.