Pri poškodbah in preobremenitvenih sindromih bolečino zmanjša razbremenitev, kar je potrebno upoštevati v akutni fazi (1–4 tedne). Počitek in mirovanje sta priporočljiva nekaj dni, vendar ne dolgotrajno, da ne pride do zapletov zaradi dolgotrajne nedejavnosti. Gibanje v območju brez bolečine je namreč pomembno za ohranjanje čvrstosti vezi in moči mišičja. Pri poškodbah ali preobremenitvah je potrebno z dejavnostmi, ki so povzročile težavo, takoj prenehati oziroma sile, ki so privedle do težav, zmanjšati, dokler bolečina popolnoma ne popusti. Bolečino si na začetku lajšamo s hladnimi oblogami oziroma masažo z ledom (kriomasaža). Hladne obloge položimo na področje, ki nas boli in je oteklo, vendar vedno preko tanke tkanine. Pri masaži z ledom po poškodovanem predelu ves čas krožimo zaradi potencialnih omrzlin. Trajanje masaže je običajno 5 minut oziroma dokler koža ne postane rdeča in ohlajena, s prisotno vazokonstrikcijo (zoženjem žil in zmanjšanjem vnetja). Hlajenje lahko izvajamo nekajkrat dnevno, pogosteje v prvih dneh po poškodbi. Pomembno je, da začnemo s hlajenjem čimprej, najbolje takoj po poškodbi. Po potrebi lahko prizadeto koleno povijamo z elastičnim povojem, da zmanjšamo edem.
Ko akutne bolečine popustijo, lahko začnemo z razbremenilnimi vajami, s katerimi pospešimo krvni obtok in posledično zdravljenje. Poskusimo narediti vse gibe v prizadetem sklepu v polnem obsegu večkrat dnevno, predvsem v razbremenitvi, brez strahu. Ko lahko prizadeti del premikamo brez bolečin, sledijo vaje za krepitev poškodovanega tkiva, ki jih izvajamo počasi in previdno. Težavnost vaj in obremenitev kolena postopno povečujemo, vedno znova le do bolečine. Z dejavnostjo, ki je povzročila poškodbo oziroma pojav preobremenitvenega sindroma, lahko ponovno začnemo šele tedaj, ko težave v celoti izginejo. Če se pri izvajanju dejavnosti ponovno pojavijo težave, pomeni, da smo začeli prezgodaj in da se bomo morali tej dejavnosti izogibati daljše časovno obdobje.
Zelo pogosto se pojavi bolečina v spodnjem delu kolena, kar nakazuje, da se moramo izogibati aktivnostim, pri katerih močno krčimo kolena, medtem ko se moramo pri težavah z ligamentom pogačice še posebno izogibati poskokom (torej velikim obremenitvam). Priporočljive so vaje za povečevanje gibljivosti sprednjih in zadnjih stegenskih mišic in, nenazadnje, tudi mišic meč (saj mečne mišice preko fascije skrbijo za stabilnost kolena). Poskrbeti moramo tudi za ustrezno krepitev zlasti sprednjih stegenskih mišic, zadnjice, zadnjih stegenskih mišic, adduktorjev kolka (predvsem pri težavah, povezanih s pogačico). Pomembno je vzdrževati ravnovesje in ne pretiravati s krepitvijo izključno sprednjih stegenskih struktur, saj sicer lahko povzročimo patelofermoralni sindrom.
Pri sindromu iliotibialnega trakta je potrebno posebno pozornost posvetiti vajam za povečevanje elastičnosti. Pri težavah s koleni moramo preveriti tudi, ali imamo ustrezno obutev, ki ne popravlja morebitnega zvračanja stopala navznoter (slednje se rešuje raje z vajami, če že z vložki, pa kratkotrajno), hkrati pa moramo redno izvajati korekcijske vaje za povečevanje moči in gibljivosti.
