V zgodnjih 80. letih je Baldry predlagal, da bi igle vstavili površinsko v tkivo, k prekriva miofascialne sprožilne točke. To tehniko je poimenoval »površinsko suho iglanje« in jo uporabil na miofascialnih sprožilnih točkah po telesu z dobrimi empiričnimi rezultati, celo pri zdravljenju v globljih mišicah. Baldry je predlagal, da bi akupunkturne igle vstavili približno 5 do 10 mm globoko v tkiva, ki prekrivajo vsako miofascialno sprožilno točko, za trideset sekund. Ker ni nujno, da igle dejansko dosežejo te točke, ni pričakovati kakršnegakoli trzanja. Kljub temu pa pacienti pogosto občutijo takojšnje zmanjšanje občutljivosti po končanem tretmaju. Če kakršnakoli bolečina vztraja, se iglo ponovno vstavi za dodatni dve ali tri minute.
Baldry zagovarja uporabo površinskega pred globokim suhim iglanjem, saj je le-tega lažje izvesti. Za razliko od globokega ni boleče (razen začetnega vboda) in s seboj prinaša minimalno stopnjo tveganja za poškodbe živcev, žil in drugih struktur, hkrati pa ima tudi nizko stopnjo vnetja po tretmaju.
Obstajata dve manjši raziskavi, ki sta ocenjevali učinkovitost površinskega suhega iglanja. V prvi sta Edwards in Knowles opravila preizkus, v katerem so bili udeleženci razvrščeni v tri skupine. Člani prve so bili deležni površinskega suhega iglanja skupaj z aktivnimi raztegovalnimi vajami, člani druge so izvajali samo raztegovalne vaje, medtem ko je bila tretja skupina brez česarkoli. Po 6 tednih je imela prva skupina občutno manj bolečin v primerjavi s tretjo, ki ni bila deležna nikakršne obravnave. Hkrati je imela tudi rahlo višji prag bolečine v primerjavi s skupino, ki je izvajala zgolj raztezne vaje.
Macdonald in njegovi sodelavci pa so v svoji študiji odkrili, da je bilo površinsko suho iglanje dosti bolj učinkovito pri odpravljanju bolečine kot placebo.
Številne študije so primerjale površinsko iglanje z globokim. Naslund in njegova ekipa so primerjali njuni učinkovitosti na skupini 58 posameznikov, ki so trpeli za idiopatično bolečino sprednjega dela kolena. Raziskovalci niso našli nikakršne statistične razlike med tema dvema metodama. Stopnja bolečine se je občutno zmanjšala pri obeh skupinah in ostala nizka od tri do šest mesecev.
Ceccherelli in njegovi sodelavci pa so v svoji raziskavi primerjali terapevtske učinke teh dveh metod v skupini 42 udeležencev, ki so trpeli za ledveno miofascialno bolečino. Razdeljeni so bili na dve manjši skupini. Članom prve je bila igla vstavljena v kožo nad miofascialno sprožilno točko do debeline 2 mm, druga skupina pa je bila deležna intramuskularnega iglanja (prib. 1,5 cm) na štirih poljubno izbranih miofascialnih sprožilnih točkah. Po koncu terapije med skupinama niso bile zabeležene nobene razlike razen tega, da je po treh mesecih globoko suho iglanje vodilo v občutno boljšo analgezijo kot površinska tehnika.
V še enem naključnem preizkusu se je primerjalo učinkovitost teh dveh metod in standardne akupunkture pri zdravljenju kronične bolečine spodnjega dela hrbta starejših. Skupina, ki je bila deležna akupunkture, je prejela tretmaje na tradicionalnih akupunkturnih mestih (meridianih), kjer so jim igle vstavili v mišice do globine 20 mm. Člani druge skupine, ki so prejeli globoko suho iglanje, so bili obravnavani na miofascialnih sprožilnih točkah v ledveni kvadratasti mišici, ilipsoasu, piriformisu in v veliki zadnjični mišici. V zadnji skupini, katere člani so bili deležni tretmajev s površinskim suhim iglanjem, pa so igle vstavili v kožo nad miofascialnimi sprožilnimi točkami do globine približno 3 mm. Raziskava je trajala 11 tednov in je bila razdeljena na dva tretmajska dela. Vsak je trajal štiri tedne, vmes pa je bil tritedenski premor. Po koncu študije je skupina, ki je prejela globoko iglanje na miofascialnih sprožilnih točkah, poročala o manjši intenziteti bolečine in izboljšani kakovosti življenja v primerjavi s preostalima skupinama. Razlike sicer niso bile statistično pomembne.
V svoji kasnejši razpravi je Ceccherelli dejal, da naj bi bile mišične aferente dosti pomembnejše za prenašanje akupunkturnih protibolečinskih signalov kot tiste, ki jih najdemo v koži. To teorijo je podpiral s sklicevanjem na izsledke Chianga in njegove ekipe, ki so zabeležili, da blokiranje živčnih aferentnih vlaken od kože ne odpravi akupunkturne analgezije, medtem ko naj bi protibolečinska blokada v globokem tkivu dejansko odpravila akupunkturno analgezijo. Itoh je zapisal, da naj bi bile miofascialne sprožilne točke pravzaprav mesta, kjer so nociceptorje (receptorje za bolečino) senzibilizirali številni različni faktorji. Poli-modalne vrste receptorjev (nociceptorjev) predlaga tudi kot morebitne kandidate za akupunkturo in moksibustijo, zahvaljujoč njihovi dobri odzivnosti na kemično, toplotno in mehanično stimulacijo. Vse to lahko proizvaja protibolečinski učinek. Rezultati zadnjih dveh študij nakazujejo na to, da naj bi akupunkturna stimulacija miofascialnih sprožilnih točk v mišicah proizvedla večjo aktivacijo senzibiliziranih poli-modalnih vrst receptorjev, kar naj bi vodilo v večji učinek pri odpravljanju bolečine. Vendar pa ne smemo pozabiti, da so poli-modalni receptorji razporejeni tako v koži kot v fasciji in mišicah. Posledično obstaja možnost, da bo površinsko iglanje aktiviralo poli-modalne receptorje v koži in proizvedlo protibolečinski učinek. Za presojo učinkovitosti površinske metode suhega iglanja so potrebne dodatne in bolje zasnovane raziskave.
