Ustanoviteljica znamke Peti element
uni. dipl. biokem., dipl. fizioterapevt
Danes se veliko pričakuje od uspešne komunikacije s terapevtom. Gre za pristen medčloveški stik, zato v dobi poplave informacij dobiva poseben pomen. Če bi lahko opredelili največjo težavo človeka sodobnega časa, bi rekli, da gre za pomanjkanje sočutne, tako verbalne kot neverbalne komunikacije. Protislovno se zdi, da ob vse večjem širjenju sredstev za lažjo komunikacijo vse bolj narašča tudi ta družbeni problem. Pa vendarle. Informacija, ki je včasih potrebovala leta, da nas je dosegla, sedaj potrebuje le nekaj sekund.
Komunikacija terapevt-pacient je večplastna in po mnenju strokovnjakov izjemno pomembno vpliva na izid zdravljena, predvsem z vidika koristi terapije. Dobra komunikacija presega ekonomske, sociokulturne in medosebne razlike ter gradi zaupanje, spoštovanje in sodelovanje. Naloga terapevta je, da sprejme proces sprememb in izboljšav ter se vanj aktivno vključi; da razmišlja, se strokovno usposablja in rešuje težave, s katerimi se srečuje posamezna nosečnica.
Nadgrajevanje v znanju, reševanje zahtevne komunikacije s težavnimi pacientkami, pozitivna klima v odnosu z nosečnico in pozitiven pogled na nosečnost so ključnega pomena za uspeh terapije. Terapevt mora biti človek, sposoben preprostega človeškega sočutja, usmerjen k ljudem, realen, praktičen, predvsem pa pripravljen poslušati, svetovati in se pogovarjati. Pričakuje se, da je fizioterapevt pošten, energičen, dosleden, empatičen, ustvarjalen in, seveda, profesionalen v odnosu do noseče ženske, pri čemer mora skrbeti za nadgrajevanje znanja, svoje osebnosti in za lastno kulturno rast.
Rezervirajte si uvajalno diagnostično uro z našimi strokovnjaki.
Pomembno vlogo za uspešne terapevtske učinke imata pristop in način podajanja informacij, kar se kaže v uspešni komunikaciji med terapevtom in nosečnico. Pomemben je način podajanja informacij in pristop, ki se mora skladati s telesnim stanjem in sposobnostmi noseče ženske. Na podlagi tega se postavlja vprašanje, kako pravilno oceniti zdravstvene spremembe in stanje, kako ovrednotiti sposobnosti in na kakšen način pristopiti, da bo vloga fizioterapevta uspešna oziroma pozitivno pričakovana.
Nosečnost je edinstveno in normalno zdravstveno stanje, zaradi katerega je ženska podvržena neštetim raznolikim fiziološkim spremembam, zato je skrb zanjo z vidika fizioterapevtske stroke globljega pomena. Eno najbolj značilnih sprememb doživlja nosečnica v dihalnem sistemu, saj se pojavijo spremembe v dihalnem volumnu in, pri več kot polovici nosečnic, edem nosne sluznice. Pomembno vlogo imajo zato dihalne vaje in način njihovega izvajanja, kajti ni pomembna zgolj izvedba, pač pa tudi kakovost le-te.
Vloga terapevta pri dihalnih vajah v nosečnosti je kompleksna in odgovorna ter presega meje mehaničnega podajanja navodil. Šele dobra komunikacija med terapevtom in nosečnico lahko omogoči uspešen terapevtski učinek dihalnih vaj, ki bo olajšal fiziološke tegobe nosečnice. Vendar je potrebno razumeti, da za nosečnico ni največja težava fiziološka sprememba, ki jo doživlja, pač pa vzpostavitev kakovostnega odnosa in komunikacije s terapevtom, ki pa ji bo zelo olajšala težave, povezane z dihalnim sistemom. V odnosu nosečnice in njegovega terapevta obstaja vzajemno razmerje v občutkih, odnosu in dejanjih, na kar moramo biti pozorni, če želimo doseči dobre terapevtske učinke.
Nezadovoljiva komunikacija med terapevtom in nosečnico vodi v poslabšanje učinka dihalnih vaj, zato je potrebna temeljita skrb za to, da je komunikacija kar se da učinkovita in uspešna. Pomemben je tako komunikacijski proces kot tudi fiziološke telesne spremembe, na katere je potrebno obračati veliko pozornosti, če želimo nosečnici pomagati odpravljati zdravstvene omejitve, ki jih nosečnost prinese.
Dihalne vaje so odličen način izboljševanja počutja in telesne zmogljivosti noseče ženske, zato se pojavlja vprašanje načina uporabe le-teh. Kako pomembna sta prvi stik in dotik, katere značilnosti predstavljajo vrednote, ki naj bi jih imel terapevt, ki se ukvarja z nosečnicami? Splošno dejstvo je, da mora biti terapevt oseba z velikim srcem, predan delu z ljudmi in potrpežljiv poslušalec.
Pa vendarle – ima vsak terapevt željo po neprestani nadgradnji znanja in izjemno dobro razvit čut za nosečnico, ki je v vrtincu spreminjajočih se čustev, saj je neprestano podvržena raznolikim hormonskih spremembam?
Brez dvoma lahko nekatere preproste oblike terapije štejemo med najstarejše načine zdravljenja. Izraz fizikalna terapija pomeni v prvotnem pomenu besede zdravljenje z naravnimi sredstvi. V zadnjih letih se uveljavlja nekoliko spremenjeno ime te stroke, in sicer fizikalna in rehabilitacijska medicina, ki poudarja predvsem medicinski vidik rehabilitacije. Danes pojmujemo fizikalno medicino in rehabilitacijo kot isto dejavnost, ki si z ocenjevanjem, zdravljenjem in rehabilitacijo prizadeva doseči optimalne rezultate. Pravilno vodena rehabilitacija je tudi prevencija in je usmerjena v ohranjanje ali restavracijo funkcije. Celovita rehabilitacija vključuje izobraževanje o posledicah in možnih zapletih ter svetovanje, kako jih preprečiti, odpraviti ali vsaj zmanjšati. Gre za usklajeno medicinsko, psihološko in socialno ukrepanje ter poklicno usposabljanje s ciljem doseči kar najvišjo stopnjo telesne, duševne in družbene prilagoditve.
H kakovostni rehabilitaciji občutno prispeva postavljanje ciljev. To zahteva komunikacijo (sporazumevanje), ki je predpogoj za interdisciplinarno delo. Določitev cilja ima motivacijski vidik, napredovanje k cilju pa daje pacientu kot posameznemu članu ekipe potrebno zadovoljitev. Prav tako je določitev ciljev potrebna za ocenjevanje rezultatov. Določitev ustreznih in motivirajočih ciljev je v rehabilitaciji pogosto zahtevna. Kar, denimo, ustreza terapevtu, je lahko nezanimivo za pacienta in obratno.
Če pacientu cilj ne ustreza, so lahko vsi napori ekipe zaman, saj pacient ni motiviran, da bi se trudil za cilj, ki mu ni pomemben. Celo zelo pomemben cilj postane nepomemben, če ni dosegljiv. Za vzdrževanje visoke motivacije vseh sodelujočih je torej zelo pomembno primerno načrtovanje ciljev.
V splošni definiciji je fizioterapevt zdravstveni delavec, ki v vseh fazah zdravstvenega varstva s pomočjo vzgojnih in fizioterapevtskih metod vzdržuje, vzpostavlja ali izboljšuje psihofizične sposobnosti ter zmogljivosti zdravih, motenih v razvoju ali bolnih ljudi. Terapevt mora imeti dobro izraženo empatijo razumevanja pacienta ter razvito spoštovanje do pacienta in njegovih občutkov. Prav tako mora biti prijazen in sposoben, začutiti individualne potrebe pacienta glede na življenjske okoliščine, v katerih se nahaja. Etična naloga terapevta je zagotavljati pomoč pacientu ter ohranjati fizično higieno v krogu lastne aktivnosti, ne da povzroča stresa.
Vsak par naših nogavic je narejen na način, da vsem nožnim prstom omogoči največjo možno mero gibalne avtonomije in oprijema.
Terapevt je usposobljen in strokovno odgovoren za:
Terapevt je odgovoren za pomoč pri poškodbi, bolezni ali motnji v gibalnem sistemu ali funkciji in ima znanje in kompetence za celosten plan vzpostavljanja primarne funkcije.
Pojavlja se vprašanje, ali so izobraževalni programi za terapevte dovolj strateško usmerjeni v izpolnjevanje zgoraj opisanih pogojev. Splošno terapevtsko znanje je namreč pogosto manj uporabno ali slabo razumljeno, če se ne uporablja neposredno v praksi. V terapiji, tako kot na drugih podobnih področjih, glavno vlogo pri uspešni praksi igrajo tri komponente: motivacija, znanje in izkušnje.
Dihanje je spontan proces, pri katerem je vdih aktiven, izdih pa pasiven (zaradi elastičnosti pljuč in prsnega koša). Poznamo pljučno ali zunanje dihanje, ko gre za izmenjavo med zrakom in krvjo v pljučih (ventilacija), in celično ali notranje dihanje, ko gre za izmenjavo plinov med krvjo in celicami v tkivih.
Frekvenca vdiha odraslega človeka v mirovanju je 16–20 vdihov na minuto. Skozi usta vdihujemo, kadar je nos zamašen ali je zožena dihalna pot v nosu, izdih skozi usta pa izvajamo tudi pri dihalnih vajah. Pri enkratnem vdihu vdihnemo okoli 500 ml zraka, prav toliko ga izdihnemo. Pri globokem vdihu lahko vdihnemo tudi 3 l zraka. Pri najglobljem vdihu lahko pluča sprejmejo 3,5 l zraka, pri treniranih športnikih pa 6 l, kar imenujemo vitalna kapaciteta (količina izdihanega zraka po maksimalnem vdihu). Določanje vitalne kapacitete je merilo prepoznave obolenj dihalnih organov in obtočil.
Dihalne mišice delimo na trebušno prepono ali diafragmo, medrebrne in pomožne dihalne mišice ter trebušne mišice.
Trebušna prepona opravlja delo glavne inspiracijske črpalke, ki ob mirnem dihanju zagotavlja 75 % dihalnega volumna. Tri četrtine mišičnih vlaken v njej je zelo vzdržljivih, odpornih proti utrujenosti. Sestavljena je iz mišičnih in vezivnih plasti. Ima obliko kupole. Pripenja se na spodnji rob prsnega koša in ga ločuje od trebušne votline. Spredaj se pripenja na zadnjo stran ksifoida in prsnice. S posebnimi jeziki se pripenja na spodnjih šest reber tako, da je masa vseh vlaken zaprta. Na zadnji strani je prostor, namenjen aorti in drugim strukturam (v tem predelu se diafragma pripenja na dve ledveni vretenci). Glavna dihalna mišica diafragma porabi najmanj energije.
Medrebrne interkostalne mišice so: mišice, razporejene med parom reber, interkostalne eksterne mišice (potekajo v smeri navzdol in naprej) in interkostalne interne mišice (potekajo v smeri navzdol in nazaj). Kontrakcija eksternih interkostalnih mišic dviga rebra zaradi ustrezne dolžine ročice.
Mišice stene prsnega koša sodelujejo pri dihanju, zato se poleg trebušne prepone, ki je glavna dihalna mišica, imenujejo pomožne dihalne mišice.
Pomožne dihalne mišice med normalnim mirnim dihanjem mirujejo; aktivirajo se pri forsiranem dihanju ali oslabelosti oz. prizadetosti drugih dihalnih mišic (npr. tetraplegija). Ugotovili so, da so aktivne tudi v stoječem položaju in v legi bolnika na hrbtu. Pri dihanju v območju povečanih dihalnih volumnov, pri telesni aktivnosti ali KOPB, se aktivirajo, vendar se sorazmerno hitro preutrudijo, kar vodi v dihalno stisko.
Dejavnost trebušnih mišic, ki so ekspiracijske, je pomembna tudi med vdihom. Med aktivnim izdihom potuje prepona navzgor in se postavi v najugodnejšo mirujočo lego za dober vdih. Če trebušne mišice zaradi ohromitve niso napete, jo pri stoji ali sedenju teža trebušnih organov potegne navzdol in povzroči paradoksno dihanje.
Klinični znaki utrujenosti dihalnih mišic so: dispneja, povišana frekvenca dihanja, nesinhrono ali paradoksno dihanje. Utrujenost mišic je posledica večje porabe energije od ponudbe. Vzroki so povečanje dihanja proti uporu, hipoksija ali zmanjšanje srčnega iztisa. Utrujenost dihalnih mišic vodi v nezadostno predihavanje (hipoventilacijo) z zastojem CO2.
Dihalne vaje so najstarejši način za izboljšanje predihanosti pljuč. Dihalne vaje izvajamo z vdihom skozi nos, zadržimo vdih za nekaj sekund in izdihnemo skozi usta (lahko na črko Š). Vdih in izdih sta v razmerju 1 : 2.
Namen dihalnih vaj je preprečevanje nastanka oz. zdravljenje atelektaz, izboljšanje ventilacije, zmanjšanje obremenitve dihalnih mišic (dihalno delo) in izboljšanje mehanike dihanja, izboljšanje krčenja prepone in drugih dihalnih mišic, izboljšanje moči, vzdržljivosti in koordinacije respiratornih (dihalnih) mišic. Povečujejo tudi učinkovitost kašlja, popravljajo nenormalne vzorce dihanja, izboljšujejo in vzdržujejo mobilnost prsnega koša in pomagajo pri doseganju sprostitve. Dihalne vaje so vaje, s katerimi poglobimo obe fazi dihanja, vdih in izdih. Kombiniramo jih lahko z vajami za vdih, ki vključujejo ekstenzijo telesa, ter fleksijskimi vajami telesa, ki olajšajo fazo dihanja.
Dihalne vaje imajo predvsem preventivno vlogo; učinkovito je počasno in globoko dihanje. Pri dihalnih vajah je pozornost usmerjena na sproščenost telesa. Z dihalnimi vajami želimo povečati funkcijsko rezidualno kapaciteto, zmanjšati upor proti pretoku zraka skozi dihalne poti in izboljšati pljučno komplianco.
Široko uporabljene dihalne in relaksacijske tehnike so namenjene lažjemu porodu in boljšemu počutju nosečnic. Najbolj so uporabne za lajšanje popadkov in izboljšanje čustvenega počutja bodoče matere. Izboljšanje nosečniškega zdravja je tako mogoče z enostavnimi vajami, ki povečajo nivo energije nosečnice in posledično zmanjšujejo utrujenost, izboljšajo cirkulacijo materinih in fetusovih vitalnih organov, izboljšajo mišični tonus, kar omogoča lažji porod in po porodu hitrejšo vrnitev v predporodno stanje, zmanjšajo mišične spazme, zmanjšujejo možnost predčasnega poroda, povečajo telesno sproščenost in izboljšujejo samopodobo. Vsaka vaja je telesni in psihološki izziv nosečnici z namenom, da ostane zdrava ali se okrepi.
Med nosečnostjo je telo izpostavljeno dramatičnim fizičnim in psihološkim spremembam, ki so naravne in pomembne za zdravje ploda. Za zdravo nosečnost je pomembna redna telesna dejavnost, za kar je potrebna načrtovana in varna sestava programa, ki omogoča nosečnici ohranjati ali krepiti zdravje. Adaptacija telesa v času nosečnosti terja endokrine, mišično-skeletne, žilne, respiratorne in metabolne spremembe.
Fiziološke prilagoditve vključujejo povečanje telesne mase, zadrževanje tekočine in ohlapnost v podpornih strukturah telesa oziroma posameznih sklepih. Telesne prilagoditve na tovrstne fiziološke spremembe se kažejo v spremenjeni telesni poravnavi, spremenjeni mišični moči vzdolž hrbtenice in sklepov, ki nosijo večino teže. Raziskave kažejo, da se prilagoditve telesne drže v času nosečnosti zgodijo zaradi premaknjenega centra telesa naprej, kar se odraža v anteriornem nagibu medenice in posledično povečani ledveni lordozi in prsni kifozi. Zelo pogosto je prisotna bolečina v ledvenem delu in medenici, kar ni nujno pogojeno s telesnimi spremembami v času nosečnosti, pač pa s povečano koncentracijo hormona relaksina.
Pogosto so v nosečnosti prisotne tudi bolečine v simfizi, sindrom karpalnega kanala in ostale nevropatije, diastaza rektusov in inkontinenca.
Zelo pogosta težava (6–7%), ki jo prinese nosečnost, je visok krvni tlak. Ta lahko postane glavni vzrok smrtnosti fetusa in matere; povzroča prezgodnji porod, zmanjšano porodno težo novorojenčka, luščenje posteljice (abruptio placentae), povečanje verjetnosti za carski rez ali odpoved materinega srca. Pri obvladovanju visokega krvnega tlaka se posebna dieta ni obnesla. Poleg zdravil so bile najbolj učinkovite metode sproščanja, ki so omogočale boljše homeostatsko ravnovesje, zmanjšano napetost v mišicah in večjo mirnost. Najpogosteje uporabljene dihalne tehnike so diafragmalno dihanje, terapija z masažo, glasbo in avtogenim treningom z vizualizacijo. Raziskave kažejo, da se s počasnim, osredotočenim dihanjem ter mišično sprostitvijo sistolični tlak lahko zmanjša že po enem tednu, diastolični pa po štirih tednih redne prakse.
Pogosti stanji zdrave nosečnosti sta zasoplost, ki je prisotna v 60–70 % nosečnosti, in zatekanje v gležnjih. Vendar je za potencialno patološko simptomatiko izjemno pomembno pravočasno odkritje globljih težav. Zasoplost je lahko rezultat kompresije pljuč, spremembe v položaju diafragme, spremembe v zaznavi normalne respiracije, hiperventilacije kot odgovora na zmanjšano difuzijo pljučne kapacitete, povečane občutljivosti na povišano koncentracijo ogljikovega dioksida ali učinka hormonskih sprememb v nosečnosti na dihalni sistem, lahko pa gre tudi za patološki znak srčnih ali pljučnih bolezni.
Tudi zmerna tahikardija je pri zdravi nosečnici lahko prisotna, vendar je za ovržbo patoloških predpostavk potreben klinični pregled in merjenje saturacije, ki se med gibanjem ne sme spremeniti.
Normalna sprememba je povečanje srčnega utripa za 10–20 udarcev na minuto, predvsem v prvem semestru. Gre za sinusno tahikardijo in povečano srčno moč. Nosečnost vpliva na pulmonalne funkcije tako, da se poveča minutna ventilacija, zmanjšata pa se funkcionalna rezidualna kapaciteta FRC (količina plina, ki ostane v pljučih po normalnem izdihu) in ekspiratorni rezervni volumen ERV (volumen plina, ki ga še lahko izdihnemo iz pljuč po normalnem izdihu).
Uspešnost srčno-žilne regulacije je odvisna predvsem od simpatičnih in parasimpatičnih sistemov in hormonskih mehanizmov, za kar se uporabljajo analize spremljanja sprememb v srčnem utripu, krvnem tlaku in občutljivosti barorefleksa.
Fiziološke spremembe poleg zgoraj opisanih vključujejo še: zmanjšanje moči trebušnih mišic in mišic medeničnega dna, pogosto odvajanje urina, zaprtje, zmanjšana potreba po športnih aktivnostih, nekontrolirane ali težko kontrolirane čustvene spremembe in pridobivanje telesne teže.
Učinkovito sporazumevanje je torej ključ do uspeha za oba: terapevta, ki dihalne vaje vodi, in nosečnico, ki čuti pozitivne učinke le-teh, zato se vedno znova splača truditi za dober stik in pozitiven pogled na dihalne vaje. Vabimo vas k lastnemu raziskovanju in predlagamo prebiranje preostalih člankov tukaj. Največja naložba je namreč investicija vase. Stopite v stik z nami sedem dni v tednu preko naših kontaktov tukaj in z veseljem vam bomo pomagali.
Rezervirajte si uvajalno diagnostično uro z našimi strokovnjaki.
Za vas jih pišejo fizioterapevti in kineziologi v sodelovanju z zdravniki specialisti.
"*" indicates required fields
"*" indicates required fields
