Med nosečnostjo je telo izpostavljeno dramatičnim fizičnim in psihološkim spremembam, ki so naravne in pomembne za zdravje ploda. Za zdravo nosečnost je pomembna redna telesna dejavnost, za kar je potrebna načrtovana in varna sestava programa, ki omogoča nosečnici ohranjati ali krepiti zdravje. Adaptacija telesa v času nosečnosti terja endokrine, mišično-skeletne, žilne, respiratorne in metabolne spremembe.
Fiziološke prilagoditve vključujejo povečanje telesne mase, zadrževanje tekočine in ohlapnost v podpornih strukturah telesa oziroma posameznih sklepih. Telesne prilagoditve na tovrstne fiziološke spremembe se kažejo v spremenjeni telesni poravnavi, spremenjeni mišični moči vzdolž hrbtenice in sklepov, ki nosijo večino teže. Raziskave kažejo, da se prilagoditve telesne drže v času nosečnosti zgodijo zaradi premaknjenega centra telesa naprej, kar se odraža v anteriornem nagibu medenice in posledično povečani ledveni lordozi in prsni kifozi. Zelo pogosto je prisotna bolečina v ledvenem delu in medenici, kar ni nujno pogojeno s telesnimi spremembami v času nosečnosti, pač pa s povečano koncentracijo hormona relaksina.
Pogosto so v nosečnosti prisotne tudi bolečine v simfizi, sindrom karpalnega kanala in ostale nevropatije, diastaza rektusov in inkontinenca.
Zelo pogosta težava (6–7%), ki jo prinese nosečnost, je visok krvni tlak. Ta lahko postane glavni vzrok smrtnosti fetusa in matere; povzroča prezgodnji porod, zmanjšano porodno težo novorojenčka, luščenje posteljice (abruptio placentae), povečanje verjetnosti za carski rez ali odpoved materinega srca. Pri obvladovanju visokega krvnega tlaka se posebna dieta ni obnesla. Poleg zdravil so bile najbolj učinkovite metode sproščanja, ki so omogočale boljše homeostatsko ravnovesje, zmanjšano napetost v mišicah in večjo mirnost. Najpogosteje uporabljene dihalne tehnike so diafragmalno dihanje, terapija z masažo, glasbo in avtogenim treningom z vizualizacijo. Raziskave kažejo, da se s počasnim, osredotočenim dihanjem ter mišično sprostitvijo sistolični tlak lahko zmanjša že po enem tednu, diastolični pa po štirih tednih redne prakse.
Pogosti stanji zdrave nosečnosti sta zasoplost, ki je prisotna v 60–70 % nosečnosti, in zatekanje v gležnjih. Vendar je za potencialno patološko simptomatiko izjemno pomembno pravočasno odkritje globljih težav. Zasoplost je lahko rezultat kompresije pljuč, spremembe v položaju diafragme, spremembe v zaznavi normalne respiracije, hiperventilacije kot odgovora na zmanjšano difuzijo pljučne kapacitete, povečane občutljivosti na povišano koncentracijo ogljikovega dioksida ali učinka hormonskih sprememb v nosečnosti na dihalni sistem, lahko pa gre tudi za patološki znak srčnih ali pljučnih bolezni.
Tudi zmerna tahikardija je pri zdravi nosečnici lahko prisotna, vendar je za ovržbo patoloških predpostavk potreben klinični pregled in merjenje saturacije, ki se med gibanjem ne sme spremeniti.
Normalna sprememba je povečanje srčnega utripa za 10–20 udarcev na minuto, predvsem v prvem semestru. Gre za sinusno tahikardijo in povečano srčno moč. Nosečnost vpliva na pulmonalne funkcije tako, da se poveča minutna ventilacija, zmanjšata pa se funkcionalna rezidualna kapaciteta FRC (količina plina, ki ostane v pljučih po normalnem izdihu) in ekspiratorni rezervni volumen ERV (volumen plina, ki ga še lahko izdihnemo iz pljuč po normalnem izdihu).
Uspešnost srčno-žilne regulacije je odvisna predvsem od simpatičnih in parasimpatičnih sistemov in hormonskih mehanizmov, za kar se uporabljajo analize spremljanja sprememb v srčnem utripu, krvnem tlaku in občutljivosti barorefleksa.
Fiziološke spremembe poleg zgoraj opisanih vključujejo še: zmanjšanje moči trebušnih mišic in mišic medeničnega dna, pogosto odvajanje urina, zaprtje, zmanjšana potreba po športnih aktivnostih, nekontrolirane ali težko kontrolirane čustvene spremembe in pridobivanje telesne teže.
