Terapija za glavo in možgane

Če ste bili v preteklosti deležni padcev, udarcev ali celo pretresa možganov se lahko zgodi, da se del možganov utesni ob lobanjsko kost. Na začetku obravnave stestiramo, če so lobanjske kosti enakomerno gibljive v vse smeri in katera je morebiti slabše pomična. Ker želimo razbremeniti živčni sistem, zmanjšati aktivnost simpatičnega in povečati aktivnost parasimpatičnega živčnega sistema začnemo z rahlimi pritiski sproščati ujete napetosti okrog možganov in na takšen način je terapija bistveno bolj učinkovita na dolgi rok, saj z aktivacijo parasimpatičnega živčnega sistema povečamo potencial regeneracije, celjenja tkiv in procesa zdravljenja. Primerna gibljivost in sproščanje napetosti okrog lobanjskih kosti sta zato osnova za reševanje problematike in simptomov kjerkoli drugje na telesu.

Preko obravnave živčnega sistema in delu na živcu vagusu dosežemo boljšo funkcijo spanja. Usmerjena obravnava nespečnosti je nujno potrebna, saj je spanje ključnega pomena za regeneracijo. Glimfatični sistem je posebna “čistilna mreža” v možganih, ki skrbi za odstranjevanje odpadnih snovi iz možganskega tkiva. Ta sistem uporablja pretok možganske tekočine vzdolž krvnih žil, da iz možganskega tkiva odstrani presnovne odpadke, kot so beljakovine β-amiloid in tau, ki se sicer lahko
kopičijo in prispevajo k nevrodegenerativnim boleznim (npr. Alzheimerjevi bolezni). Glimfatični sistem je najbolj aktiven med spanjem, zlasti med globokim spancem, ko se medcelični prostori razširijo in omogočijo učinkovitejše odstranjevanje toksinov. Motnje v delovanju tega sistema so povezane z nespečnostjo, staranjem, poškodbami glave, kardiovaskularnimi boleznimi in demenco.

Sinusi so votline znotraj lobanjskih kosti. Imajo pomembno funkcijo v našem telesu. Sinusi ščitijo lobanjo, možgane, senzorne organe v našem telesu podobno kot zračne blazine v avtomobilih. Čistijo in segrevajo vdihan zrak, zmanjšujejo število mikrobov, optimizirajo govor in zaznavanje vonjav ter vplivajo na glimfatični sistem. Ravno zato je pomembno, da z obravnavo lobanjskih kosti optimiziramo in vrnemo funkcijo sinusom v primeru pogostih okužb, poškodb glave, operativnih posegih, glavobolih, slabšemu sluhu, slabšemu zaznavanju vonja ali okusa.

Različni dihalni vzorci imajo pomembno vlogo pri uravnavanju telesnih funkcij in vplivajo na učinkovitost gibanja, regeneracijo in občutek sproščenosti. Pri vsakem vdihu se v prsni votlini ustvari negativen tlak, ki pomaga odvajati vensko kri in limfo iz glave, s čimer se zmanjša znotrajlobanjski tlak in občutek teže v glavi. Hkrati se s tem izboljša tudi cirkulacija in oksigenacija tkiv.
Poleg mehanskega vpliva na pretok tekočin ima zavestno dihanje pomemben vpliv na živčni sistem, zlasti na parasimpatični živčni sistem, ki je odgovoren za sprostitev, regeneracijo in uravnavanje notranjih organov. Globoko, počasno in ritmično dihanje aktivira vagusni živec, glavno pot parasimpatičnega sistema, kar vodi v zmanjšanje srčnega utripa, znižanje krvnega tlaka ter občutek miru in varnosti. To prispeva k boljšemu telesnemu nadzoru, zmanjšanju napetosti mišic in večji sposobnosti koncentracije med vajami.

Prekomerne napetosti žvečnih mišic (m. masseter, m. temporalis), zaradi bruksizma, neustreznega položaja jezika v ustih v mirovanju, lahko poveča pritisk na lobanjske strukture in spremeni položaj zagozdnice. To lahko povzroči glavobole ali napetost za očmi. Hkrati prekomerna napetost m. pterygoudeus (žvečna mišica) vpliva na slabšo drenaži venske krvi iz sinusov, ustne in nosne votline. Sproščanje mišic okrog čeljustnega sklepa je zato pomemben del terapije

Da, v takšnih primerih je naša obravnava pogosto zelo učinkovita. Gledanje na blizu pri delu z računalnikom, branju ali uporabi telefona zahteva stalno napetost majhnih očesnih mišic, ki usklajeno premikajo zrklo in uravnavajo ostrenje. Te mišice se, tako kot druge mišice v telesu, lahko utrudijo in zakrčijo. Poleg mišic so s tem naporom obremenjene tudi strukture okoli oči; živci, krvne žile in vezivne ovojnice, ki segajo vse do lobanje. Ko se ta področja napnejo, se lahko spremeni tudi pretok krvi in limfe v očesni orbiti, kar povzroča občutek pritiska, utrujenosti ali pekoče bolečine. Z nežnimi manualnimi tehnikami sproščamo očesne in lobanjske strukture, izboljšamo njihovo gibljivost ter vplivamo na ravnovesje med simpatičnim in parasimpatičnim živčnim sistemom. Pogosto se zgodi, da se po obravnavi oči “odprejo”, vid postane bolj jasen, pogled mehkejši, napetost v čelu pa popusti.

Pri glavkomu gre za degeneracijo optičnega živca zaradi povečanega intraokularnega pritiska. Postopno prihaja do izgube vida, ki je nepopravljiva. Terapija oči je varna, če imate glavkom. Tehnike so neboleče in vplivajo na zmanjšanje intraokularnega pritiska. Če je že prisotna degeneracija optičnega živca, se ta ne more regenerirati. Obravnava pa je odlična profilaksa v primeru povečanega intraokularnega pritiska.

Seveda, obravnava oči je varna in neboleča tehnika, primerna za vse, tudi po operativnih posegih na očeh. Ne izvajamo je samo v primerih akutnega vnetja oči ali, če oseba nosi kontaktne leče.

Okulokardialni refleks je refleksna povezava med očmi in delovanjem srčne mišice (n. trigeminus in n. vagus). Ko pride do pritiska ali draženja struktur v področju orbite ali mišic, ki premikajo oko, se lahko sproži upočasnitev srčnega utripa. Sami lahko z mencanjem vplivate na stimulacijo refleksa, povečanje parasimpatične aktivnosti in s tem sproščanje telesa.

Težave z vonjem in okusom so lahko zelo moteče, še posebej, kadar klinični izvidi ne pokažejo nič posebnega. Kljub temu se v telesu pogosto ohrani funkcionalna napetost v področju lobanje, nosne votline in živčnih poti, ki sodelujejo pri zaznavanju vonjev in okusov. Zaznava vonja poteka preko vohalnega živca (n. olfactorius), ki se iz nosne votline neposredno povezuje z amigdalo in limbičnim
sistemom, to sta področji možganov, odgovorni za čustva, spomin in občutek ugodja. Vonj je zato močno povezan z našim notranjim doživljanjem, spomini in občutkom varnosti. Ko je ta sistem preobremenjen, se lahko zmanjša občutljivost vohalnih receptorjev ali njihova komunikacija z višjimi možganskimi centri. Poleg tega je vonj tesno povezan z okusom, kar tri četrtine zaznave okusa prihaja prav iz vonjav. Če je vonj oslabljen, se tudi okus zaznava manj intenzivno, hrana izgubi aromo, užitek
ob jedi pa se zmanjša. Vzroki za takšne spremembe so lahko različni; poškodbe glave, vnetja sinusov, kronične infekcije ušes, nosu in grla, pa tudi dolgotrajen stres, depresija ali starostne spremembe. Vse te okoliščine lahko povzročijo napetost v področju lobanjske baze, etmoidne kosti, nosnih votlin in možganskih ovojnic, kar vpliva na prevodnost živcev. Z manualno terapijo nežno sproščamo ta območja, lobanjske šive, nosno in obnosno področje, bazo lobanje ter fascialne povezave z vratom in prsnim košem. Na ta način omogočimo boljši pretok krvi in limfe skozi območje nosu in možganske baze, kar podpira regeneracijo živčnih poti in izboljša komunikacijo med senzoričnimi sistemi.

Gibanje je eno najučinkovitejših zdravil, ne le za telo, temveč tudi za možgane. Vsak naš gib je rezultat natančnega sodelovanja številnih možganskih področij. Motorična skorja, mali možgani, bazalni gangliji, možgansko deblo in senzorični predeli skupaj načrtujejo, usklajujejo in nadzorujejo vsako mišično aktivnost. Ko se gibamo, možgani ne le “ukazujejo” telesu, temveč iz gibanja sprejemajo povratne informacije o položaju telesa, napetosti mišic, ravnotežju in prostorski orientaciji. To stalno kroženje informacij krepi sinaptične povezave med nevroni, spodbuja rast novih živčnih poti in izboljšuje nevroplastičnost (sposobnost možganov, da se spreminjajo in prilagajajo).
Če vsak dan izvajamo ponavljajoče in enolične gibalne vzorce, naši možgani začnejo delovati varčno. Ker ni novih izzivov, ni potrebe po ustvarjanju novih povezav, obstoječe nevronske poti se utrjujejo, nove pa se ne razvijajo, kar lahko vodi v zmanjšano senzorično zavedanje telesa, slabšo koordinacijo in ravnotežje, upad kognitivne prožnosti, povečano togost gibanja in celo mišično napetost. Zato telo, ki se giblje vedno na enak način, tudi misli in reagira na enak način, to je manj ustvarjalno, manj prilagodljivo in z več napetosti v živčnem sistemu. Razgibana, raznolika in nepredvidljiva vadba močno stimulira različna področja možganov. Ko telo izvaja gib, ki zahteva koordinacijo, natančnost, ravnotežje, ritmičnost ali usklajenost z dihom, v možganih aktiviramo kompleksne mreže, ki povezujejo: motorično skorjo, male možgane, parietalno skorjo, prefrontalni korteks in limbičnisistem.
Takšna vadba spodbuja ustvarjalnost, kognitivno fleksibilnost in zbranost, hkrati pa izboljšuje zaznavo telesa v prostoru. Gibanje, ki zahteva pozornost, ritmičnost in koordinacijo, je dobesedno trening za možgane. Ravno takšno gibanje vas čaka pod vodstvom odličnih inštruktoric in inštruktorjev v studiu Peti element oziroma kar doma, z našimi spletnimi programi.

Seveda, vsekakor je smiselno, da pridete na obravnavo. Naše tehnike so pogosto zelo učinkovite pri težavah, katerih vzroka slikovna diagnostika ne pokaže, saj se ti simptomi lahko pojavljajo zaradi povečane mišične napetosti, zmanjšane prekrvavitve ali utesnitve pomembnih živčnih in žilnih struktur v področju vratu in glave. S posebnimi terapevtskimi pristopi lahko te vzroke postopno sproščamo in tako zmanjšamo glavobole ter občutek vrtoglavice. Poleg tega ste s slikovno diagnostiko že izključili morebitna nevarna ali urgentna stanja, ki bi zahtevala farmakološko ali operativno zdravljenje, kar pomeni, da je zdaj smiselno nasloviti funkcionalne vzroke vaših težav.

Ustno nebo je v terapiji pomembno zaradi številnih razlogov. Predstavlja eno izmed mest največjih pričvrstitev dure mater in je točka, kjer lahko učinkovito zmanjšujemo napetosti. Ustno nebo prestavlja vstopno točko do lobanjskega dna, kjer »sedijo« naši možgani. Preko obravnave ustnega neba tako dosežemo globoko sprostitev centralnega živčnega sistema. Preko trdega neba lahko dosežemo vplivamo na zagozdnico, osrednjo kost lobanje. Njeno pravilno gibanje je ključno za simetrijo glave, delovanje čeljusti, oči in vratnih struktur.

V možganih so centri za čustveno predelavo (limbični sistem). Napetosti v trdem ovoju ali lobanjskih šivih lahko vplivajo na tonus teh struktur. S sproščanjem izboljšamo povezavo med telesom in čustvenim doživljanjem, kar omogoča lažje izražanje in umirjanje čustev.

Nežna stimulacija lobanjskih živcev in sproščanje vratnih struktur uravnovesi delovanje avtonomnega živčevja. Parasimpatični sistem postane aktivnejši, telo se lažje umiri, kar omogoči globlji in bolj regenerativen spanec.