O nas

Dihalne vaje v nosečnosti

Špela Jakša, Peti element studio

Danes se veliko pričakuje od uspešne komunikacije iz strani terapevtov. Nasplošno gre za človekovo zvezo z ostalimi osebami, zato v dobi poplave informacij dobiva poseben pomen. Če bi lahko opredelili kakšen je največji problem človeka sodobnega časa bi rekli sočutna, verbalna kot neverbalna, komunikacija. Protislovno se zdi, da bolj ko se širijo sredstva za lažjo komunikacijo, vedno večji družbeni problem nastaja. Pa vendarle. Informacija, ki je včasih potrebovala leta, sedaj potrebuje sekunde.

Komunikacija terapevt-pacient je večplastna in po mnenju strokovnjakov izjemno pomembno vpliva na izid zdravljena, predvsem iz vidika koristi terapije. Dobra komunikacija presega ekonomske, sociokulturne, medosebne razlike in proizvaja zaupanje spoštovanje in sodelovanje. Naloga terapevta je, da sprejme proces sprememb in izboljšav ter se vanj aktivno vključi, da razmišlja, se strokovno usposablja in rešuje probleme, ki so s posamezno nosečnico lahko pripetijo. Nadgrajevanje v znanju, reševanje težavne komunikacije s težavnimi pacientkami, pozitivna klima v odnosu z nosečnico in pozitiven pogled na nosečnost, so ključnega pomena za uspeh terapije. Terapevt mora biti človek sposoben preprostega človeškega sočutja, usmerjen k ljudem, realen, praktičen, predvsem pripravljen poslušati, svetovati in se pogovarjati. Pričakuje se, da je fizioterapevt pošten, energičen, dosleden, empatičen, ustvarjalen in seveda profesionalen v odnosu do noseče ženske, pri čemer mora skrbeti za nadgrajevanje znanja, svoje osebnosti in lastno kulturno rast.

Pomembno vlogo za uspešne terapevtske učinke imata pristop in način podajanja informacij, kar se posledično kaže kot kvaliteta v uspešni komunikacijski veščini med terapevtom in nosečnico. Pomemben je način podajanja informacij in pristop, kar se mora skladati s telesnim stanjem in sposobnostmi noseče ženske, iz česar se postavlja vprašanje, kako pravilno oceniti zdravstvene spremembe in stanje, kako ovrednotiti sposobnosti in na kakšen način pristopiti, da bo vloga fizioterapevta uspešna oziroma pozitivno pričakovana? Naredite nekaj zase in začnite z diagnostično uro ali pa si rezervirajte uvajalno uro z našimi strokovnjaki.

NOSEČNICA IN TERAPEVT - VZAJEMNI IN POSEBNI ODNOS

Nosečnost je unikatno in normalno zdravstveno stanje preko katere je ženska podvržena neštetim raznolikim fiziološkim spremembam, zato je skrb zanjo iz vidika fizioterapevtske stroke globljega pomena. Eno najbolj značilnih sprememb doživlja nosečnica v dihalnem sistemu, saj se pojavijo spremembe v dihalnem volumnu in pri več kot polovici nosečnic edem nosne sluznice. Pomembno vlogo imajo zato dihalne vaje in način njihovega izvrševanja, kajti ni pomembna zgolj izvedba, pač pa kvaliteta le-tega.

Vloga terapevta pri dihalnih vajah v nosečnosti je kompleksna in odgovorna ter presega meje mehaničnega podajanja navodil. Šele dobra komunikacija med terapevtom in nosečnico lahko omogoči uspešen terapevtski učinek dihalnih vaj, ki bo olajšal fiziološke tegobe nosečnice. Pa vendar je potrebno razumeti, da za nosečnico ni največja težava fiziološka sprememba, ki jo doživlja, ampak kvaliteta odnosa in komunikacija, ki jo vzpostavi s terapevtom in posledično lažje lajša težave povezane z dihalnim sistemom. V interakciji nosečnice in njegovega terapevta obstaja vzajemno razmerje v občutkih, odnosu in dejanjih, na kar moramo biti pozorni, če želimo doseči dobre terapevtske učinke.

Nezadovoljiva komunikacija med terapevtom in nosečnico vodi v poslabšanje učinka dihalnih vaj, zato je potrebna temeljita skrb, da je komunikacija kar se da učinkovita in uspešna. Pomemben je komunikacijski proces kot tudi telesne fiziološke spremembe na katere je potrebno obračati veliko pozornost, če želimo nosečnici pomagati odpravljati zdravstvene omejitve, ki jih nosečnost prinese.

Dihalne vaje so odličen način izboljševanja počutja in telesne zmogljivosti noseče ženske, zato se pojavlja vprašanje načina aplikacije le-teh. Kako pomemben je prvi stik, koliko dotik, katere značilnosti predstavljajo vrednoto, ki jih naj bi imel terapevt, ki se z nosečnicami ukvarja? Splošno dejstvo je, da mora terapevt biti oseba z velikim srcem, predan delu z ljudmi in potrpežljiv poslušalec pa vendarle. Ima vsak terapevt željo po neprestani nadgradnji znanja in izjemno dobro razvit čut do nosečnice, ki je kot v vrtincu čustvenih sprememb neprestano podvržena raznolikim hormonskih spremembam?

TERAPEVT IN TERAPIJA

Brez dvoma lahko prištevamo nekatere preproste oblike terapije med najstarejše načine zdravljenja. Izraz fizikalna terapija pomeni v prvotnem pomenu besede zdravljenje z naravnimi sredstvi. V zadnjih letih se uveljavlja nekoliko spremenjeno ime te stroke in sicer fizikalna in rehabilitacijska medicina, ki poudarja predvsem medicinski vidik rehabilitacije. Danes pojmujemo fizikalno medicino in rehabilitacijo kot isto dejavnost, ki si z ocenjevanjem, zdravljenjem in rehabilitacijo prizadeva doseči optimalne rezultate. Pravilno vodena rehabilitacija je tudi prevencija in je usmerjena na očuvanje ali restavracijo funkcije. Celovita rehabilitacija vključuje edukacijo o posledicah, možnih komplikacijah in svetovanje, kako se jih prepreči, odpravi ali vsaj zmanjša. Gre za usklajeno medicinsko, psihološko in socialno ukrepanje ter poklicno usposabljanje z ciljem doseči kar najvišjo stopnjo telesne, duševne in družbene prilagoditve.

H kvalitetni rehabilitaciji občutno prispeva postavljanje ciljev. Določanje zahteva komunikacijo (sporazumevanje) in gre za predpogoj za interdisciplinarno delo. Določitev cilja ima motivacijski vidik, napredovanje k cilju pa daje pacientu kot posameznemu članu tima, potrebno zadovoljitev. Prav tako je določitev ciljev potrebna pri ocenjevanju rezultatov. Določitev ustreznih in motivirajočih ciljev je mnogokrat ozko grlo pri določanju ciljev v rehabilitaciji. Kar n. pr. ustreza terapevtu je lahko nezanimivo za pacienta in obratno. Če pacientu cilj ne ustreza, so lahko vsi napori tima zaman, pacient ni motiviran, da bi se trudil za njemu nepomemben cilj. Celo zelo pomemben cilj postane nepomemben, če ni dosegljiv. Za vzdrževanje visoke motivacije vseh sodelujočih je torej primerno načrtovanje ciljev zelo važno.

V splošni definiciji je fizioterapevt zdravstveni delavec, ki v vseh fazah zdravstvenega varstva s pomočjo vzgojnih in fizioterapevtskih metod vzdržuje, vzpostavlja ali izboljšuje psihofizične sposobnost ter zmogljivosti zdravih, motenih v razvoju ali bolnih ljudi. Terapevt mora imeti dobro izraženo empatijo razumevanja pacienta ter razvito spoštovanje pacienta in njegovih občutkov. Prav tako mora biti prijazen in sposoben začutiti individualne potrebe pacienta glede na življenjske okoliščine v katerih se nahaja. Etična naloga terapevta je zagotavljati pomoč pacientu ter ohranjati fizično higieno v krogu lastne aktivnosti, ne da povzroča stres.

Terapevt je usposobljen in strokovno odgovoren za:

  • izvajanje celotne ocene pacienta, uporabnika oziroma potreb uporabnikov,
  • vrednotenje ugotovitev preiskave, ocenjevanja z namenom klinične presoje o uporabniku,
  • postavitev fizioterapevtske diagnoze, prognoze in načrta,
  • svetovanje s svojega strokovnega področja in odločanje o tem, kdaj je potrebno uporabnika napotiti k drugemu zdravstvenemu strokovnjaku
  • izvajanje programov postopkov in zdravljenja,
  • ugotavljanje izvidov terapevtske obravnave posameznika in
  • pripravo priporočil za domačo uporabo ali samopomoč.

Terapevt je odgovoren za pomoč pri poškodbi, bolezni ali motnji v gibalnem sistemu ali funkciji in ima znanje in kompetence za celosten plan vzpostavljanja primarne funkcije.

Pojavlja se vprašanje ali so izobraževalni programi za terapevte dovolj strateško usmerjeni v izpolnjevanje zgoraj opisanih pogojev? Splošno terapevtsko znanje je namreč pogosto slabše uporabno ali slabo razumljeno, če se ne uporablja direktno v praksi. V terapiji, tako kot na drugih podobnih področjih, glavno vlogo pri uspešni praksi igrajo tri komponente: motivacija, znanje in izkušnje.

SPLOŠNI PREGLED DIHALNEGA SISTEMA

Pljuča so organ, ki mu je poverjeno sprejemanje kisika iz zraka in oddajanje ogljikovega dioksida v zrak in ležijo v prsni votlini v trebušni preponi in so sestavljena iz dveh pljučnih kril. Do njih vodi dolgo dihalno cevje, po katerem dihalni mehanizem vsesava čist zrak v pljuča in iztiska izrabljen zrak iz pljuč na prosto. Z dihanjem se izmenjujejo plini med telesom in zunanjim svetom. Zrak priteka v pljuča po dihalni cevi skozi nosno votlino, žrelo, grlo in sapnik z vejami (sapnici, bronhusi, alveoli). Leva in desna pljuča so vsaka zase ovita s prsno mreno, medpljučje pa omejuje levo in desno stran pljuč s plevro ki je gladka in vlažna in skrbi, da pljuča pri dihanju gladko drsijo po prsni steni. Znotraj je dihalna cev pokrita s sluznico, katere epitelij je večidel migetalčen in je utripanje migetalk usmerjeno navzven. Gre za mukociliarni aparat, katerega sestavljajo čašaste celice, bronhialne žleze, migetalčni epitelij in sluz s funkcijo čiščenja dihalnih poti.

MEHANIKA DIHANJA

Dihanje je spontan proces pri čemer je vdih aktiven, izdih pa pasiven (zaradi elastičnosti pljuč in prsnega koša). Poznamo pljučno ali zunanje dihanje, ko gre za izmenjavo med zrakom in krvjo v pljučih (ventilacija) in celično ali notranje dihanje, ko gre za izmenjavo plinov med krvjo in celicami v tkivih.

Frekvenca vdiha odraslega človeka v mirovanju je 16-20 vdihov na minuto. Skozi usta vdihujemo kadar je nos zamašen, zožena dihalna pot v nosu in izdih skozi usta izvajamo pri dihalnih vajah. Pri enkratnem vdihu vdihnemo okoli 500 ml zraka, prav toliko ga izdihnemo. Pri globokem vdihu lahko vdihnemo tudi 3 L zraka. Pri najglobljem vdihu lahko pluča sprejmejo 3,5 L zraka, pri treniranih športnikih 6 L, kar imenujemo vitalna kapaciteta (količina izdihanega zraka po maksimalnem vdihu). Določanje vitalne kapacitete je merilo prepoznave obolenj dihalnih organov in obtočil.

DIHALNE MIŠICE

Dihalne mišice razdelimo v trebušno prepono ali diafragmo, medreberne in pomožne dihalne mišice ter trebušne mišice.

Trebušna prepona opravlja delo glavne inspiracijske črpalke, ki zagotavlja v mirnem dihanju 75% dihalnega volumna. Tri četrtine mišičnih vlaken v njej je zelo vzdržljivih, odpornih proti utrujenosti. Sestavljena je iz mišičnih in vezivnih plasti. Ima obliko kupole. Pripenja se na spodnji rob prsnega koša in ga ločuje od trebušne votline. Spredaj se pripenja na zadnjo stran ksifoida in prsnice. S posebnimi jeziki se pripenja na spodnjih šest reber tako, da je masa vseh vlaken zaprta. Na zadnji strani je prostor, namenjen za aorto in druge strukture (v tem predelu se diafragma pripenja na dve ledveni vretenci). Glavna dihalna mišica diafragma porabi najmanj energije.

Medrebrne interkostalne mišice so: razporejene med parom reber, interkostalne eksterne (potekajo v smeri navzdol in naprej), interkostalne interne(potekajo v smeri navzdol in nazaj). Kontrakcija eksternih interkostalnih mišic dviga rebra zaradi ustrezne dolžine ročice. Mišice stene prsnega koša sodelujejo pri dihanju, zato se poleg trebušne prepone, ki je glavna dihalna mišica, imenujemo pomožne dihalne mišice. Pomožne dihalne mišice med normalnim mirnim dihanjem mirujejo, aktivirajo se pri forsiranem dihanju ali oslabelosti oz. prizadetosti drugih dihalnih mišic (npr. tertaplegija). Ugotovili so, da so aktivne tudi v stoječem položaju in v legi bolnika na hrbtu. Pri dihanju v območju povečanih dihalnih volumnov, pri aktivnosti ali KOPB, se aktivirajo, vendar se sorazmerno hitro preutrudijo, kar vodi v dihalno stisko.

Dejavnost trebušnih mišic, ki so ekspiracijske, je pomembna tudi med vdihom. Med aktivnim izdihom potuje prepona navzgor in se postavi v najugodnejšo mirujočo lego za dober vdih. Če trebušne mišice zaradi ohromitve niso napete, jo pri stoji ali sedenju teža trebušnih organov potegne navzdol in povzroči paradoksno dihanje.

Dihalne mišice:

  • NORMALEN VDIH: diafragma (zagotavlja 65% dihalnega dela)- inervacija n. frenikus, m. intercostales externi, m. scaleni.
  • GLOBOKI VDIH: m. scm, m. levatores costarum, m serratus posterior superior, m. sacrospinalis.
  • FORSIRAN VDIH: m. levator scapulae, m. trapezius, m. rhomboideus, m. pectoralis minor in major, m. serratus anterior.
  • FORSIRAN IZDIH: m. quadratus lumborum, m. intercostales interni, m. serratus posterior infrior.

Znaki utrujenosti dihalnih mišic

Klinični znaki utrujenosti dihalnih mišic so: dispnea, povišana frekvenca dihanja, nesinhrono ali paradoksno dihanje. Utrujenost mišic je nasledek večje porabe energije od ponudbe. Vzroki so povečanje dihanja proti uporu, hipoksija ali zmanjšanje srčnega iztisa. Utrujenost dihalnih mišic vodi v nezadostno predihavanje (hipoventilacijo) z zastojem CO2.

DIHALNE VAJE

Dihalne vaje so najstarejši način za izboljšanje predihanosti pljuč. Dihalne vaje izvajamo z vdihom skozi nos, zadržimo vdih za nekaj sekund in izdihnemo skozi usta (lahko na črko Š). Vdih in izdih sta v razmerju 1:2.

Namen dihalnih vaj je preprečevanja nastanka oz. zdravljenje atelektaz, izboljšanje ventilacije, zmanjšanje obremenitve dihalnih mišic (dihalno delo) in izboljšanje mehanike dihanja, izboljšanje krčenje prepone in drugih dihalnih mišic, izboljšanje moči, vzdržljivost in koordinacije respiratornih (dihalnik) mišic, povečajo učinkovitost kašlja, popraviti nenormalne vzorce dihanja, mobiliziranje in vzdrževanje mobilnosti prsnega koša in doseganje sprostitve. Dihalne vaje so vaje, s katerimi poglobimo obe fazi dihanja, vdih in izdih. Kombiniramo jih lahko z vajami za vdih, ki vključujejo ekstenzijo telesa ter fleksijskimi vajami telesa, ki olajšajo fazo dihanja. Dihalne vaje imajo predvsem preventivno vlogo, učinkovito je počasno in globoko dihanje. Pri dihalnih vajah je pozornost usmerjena na sproščenost telesa. Z dihalnimi vajami želimo povečati funkcijsko rezidualno kapaciteto, zmanjšati upor proti pretoku zraka skozi dihalne poti in izboljšati pljučno komplianco.

Široko uporabljene dihalne in relaksacije tehnike so namenjene lažjemu porodu in boljšemu počutju nosečnic. Največja uporabnost se prišteva za lajšanje popadkov in izboljšanje emocionalnega počutja bodoče matere. Izboljšanje nosečniškega zdravja je tako mogoče z enostavnimi vajami, ki povečajo nivo energije nosečnice in posledično zmanjšujejo utrujenost, izboljšajo cirkulacijo materinih in fetusovih vitalnih organov, izboljšajo mišični tonus, kar omogoča lažji porod in po porodu hitrejšo vrnitev v predporodno stanje, zmanjšajo mišične spazme, zmanjšujejo možnost predčasnega poroda, povečajo telesno sproščenost in izboljšujejo samopodobo. Vsaka vaja je telesni in psihološki izziv nosečnici z namenom, da ostane zdrava ali se okrepi.

NOSEČNOST IN FIZIOLOŠKE SPREMEMBE V NOSEČNOSTI

Med nosečnostjo je telo izpostavljeno fizičnim in psihološkim dramatičnim spremembam, ki so naravne in pomembne za zdravje ploda. Za zdravo nosečnost je pomembna redna telesna dejavnost, za kar je potrebna načrtovana in varna sestava programa, ki omogoča nosečnici ohranjati zdravje ali ga krepiti.

Adaptacija telesa v času nosečnosti terja enokrine, mišično-skeletne, žilne, respiratorne in metabolne spremembe. Fiziološke prilagoditve vključujejo povečanje telesne mase, zadrževanje tekočine in ohlapnost v podpornih strukturah telesa oziroma posameznih sklepih. Telesne prilagoditve na tovrstne fiziološke spremembe se kažejo v spremenjeni telesni poravnavi, spremenjeni mišični moči vzdolž hrbtenice in sklepov, ki nosijo večino teže. Raziskave kažejo, da se prilagoditve telesne drže v času nosečnosti zgodijo zaradi premaknjenega centra telesa naprej, kar rezultira v anteriornem nagibu medenice in posledično povečani ledveni lordozi in prsni kifozi. Zelo pogosto sta prisotni bolečina v ledvenem delu in medenici, kar ni nujno pogojeno zaradi telesnih sprememb v času nosečnosti, pač pa zaradi povečane koncentracije hormona relaksina. Pogosto so v nosečnosti prisotne tudi bolečine tudi v simfizi, sindrom karpalnega kanala in ostale nevropatije, diastaza rektusov in inkontinenca.

Zelo pogosta težava (6-7%), ki jo nosečnost prinese je visok krvni tlak, kar lahko rezultira kot glavni vzrok smrtnosti fetusa in matere, prezgodnjem porodu, zmanjšani porodni teži novorojenčka, luščenje posteljice (abruptio placentae), povečana verjetnost za carski rez ali odpoved materinega srca. Pri obvladovanju visokega krvnega tlaka se posebna dieta ni obnesla. Poleg zdravil so bile najbolj učinkovite metode sproščanja, ki so omogočale boljše homeostatsko ravnovesje, zmanjšano napetost v mišicah in večjo mirnost. Najpogosteje uporabljene dihalne tehnike so diafragmalno dihanje, terapija z masažo, glasbo in avtogenim treningom z vizualizacijo. Raziskave kažejo, da se s počasnim osredotočenim dihanjem ter mišično sprostitvijo sistolični tlak lahko zmanjša že po tedenski uporabi, medtem ko diastolični po štirih tednih redne prakse.

Pogosto stanje zdrave nosečnosti je zasoplost, ki je prisotna v 60 – 70% nosečnosti in zatekanje v gležnjih vendar je za potencialno patološko simptomatiko izjemno pomembno pravočasno odkritje globljih težav. Zasoplost je lahko rezultat kompresije pljuč, spremembe v položaju diafragme, spremembi v zaznavi normalne respiracije, hiperventilacija, kot odgovor na zmanjšano difuzijo pljučne kapacitete, povečana občutljivost na povišano koncentracijo ogljikovega dioksida, učinka hormonskih sprememb v nosečnosti na dihalni sistem ali pa je patološki znak srčnih ali pljučnih bolezni.

Tahikardija je znotraj normalnih limit tudi lahko prisotna pri zdravi nosečnici vendar je za odstranitev patoloških predpostavk potreben klinični pregled in merjenje saturacije, ki se med gibanjem ne sme spremeniti. Normalna sprememba je povečanje srčnega utripa za 10 – 20 udarcev na minuto, predvsem v prvem semestru. Gre za sinusno tahikardijo in povečano srčno moč. Nosečnost vpliva na pulmonalne funkcije tako, da se poveča minutna ventilacija, zmanjša pa se funkcionalna rezidualna kapaciteta FRC (količina plina, ki ostane v pljučih po normalnem izdihu) in ekspiratorni rezervni volumen ERV (volumen plina, ki ga še lahko izdihnemo iz pljuč po normalnem izdihu).

Uspešnost srčno-žilne regulacije je odvisna predvsem od simpatičnih in parasimpatičnih sistemov in hormonskih mehanizmov, za kar se uporabljajo analize spremljanja sprememb v srčnem utripu, krvnem tlaku in občutljivosti barorefleksa. Fiziološke spremembe poleg zgoraj opisanih so še zmanjšanje moči trebušnih mišic in mišic medeničnega dna, pogosto odvajanje urina, zaprtje, zmanjšana potreba po športnih aktivnosti, nekontrolirane ali težko kontrolirane čustvenih sprememb in pridobivanje telesne teže.

USTVARJANJE ODNOSA Z NOSEČNICO JE KLJUČNEGA POMENA

Poznamo načine, katere bi moral razumeti vsak terapevt, ki ima stik z nosečo žensko. Gre za sedem načinov oblikovanja zavezništva z nosečnico.

  • Dober stik – je pogoj za učinkovito komunikacijo do katere pridemo, ko spremljamo nosečnico v njenem modelu sveta. To povečuje možnost razumevanja sporočila, ki ga izrečemo in kaže na učinkovitost prepoznave njenih potreb. Za dober stik uporabljamo vsa čutila, spremljamo govorico telesa, uporabo besed in jezikovni vzorec, način in ritem govora. To nam omogoča zaupanje in dober občutek pri komunikaciji.
  • Komunikacija z uporabo vseh čutov pospeši proces učenja – zapomniti si kar vidimo, slišimo in preizkusimo.
  • Zbiranje natančnih informacij – z vprašanji omogočimo nosečnici razmislek in prevzem odgovornosti za izboljšanje počutja pri čemer so najbolj koristna vprašanja odprtega tipa (kaj, kako, kdaj, kje, kdo, kakšen in kateri). Vprašanje zakaj lahko vodi v opravičevanje oziroma pojasnjevanje, kar redko koristi pri zbiranju informacij.
  • Prepričanje, da nosečnica lahko prispeva k izboljšanju svojega počutja – nosečnico moramo prepričati, da lahko sama pripomore k boljšemu počutju in večji telesni energiji.
  • Vprašanja za povečanje motivacije – nosečnici ponudimo problem, rešitev. Nekatere so bolj motivirane, če vidijo cilj pred seboj, druge pa kadar so usmerjene na problem in iskanje rešitve.
  • Ponavljanje in spomin – uspeh pomeni ustvarjanje dobrih navad. Vedenje postane navada, ko določeno vedenje ponovimo 7 do 21 krat, zato je najbolj pomembno aktivno spremljanje nosečnice in spodbuda, da dihalne vaje izvaja tudi izven terapevtskih ur.
  • Vrnitveno sporočilo – odgovornost lahko prevzamemo za tisto, kar razumemo, zato je pomembno preverjanje pravega razumevanja sporočil.

Učinkovito sporazumevanje je torej ključ do uspeha za oba, terapevta, ki dihalne vaje vodi in nosečnico, ki čuti pozitivne učinke le-teh, zato se vedno znova splača truditi za dober stik in pozitiven pogled na dihalne vaje.

Vabimo vas k lastnemu raziskovanju in hkrati predlagamo, da preberete preostale članke. Največja naložba je namreč investicija vase. Več o nas si lahko preberete tukaj, sicer pa nas lahko kontaktirate sedem dni v tednu preko naših kontaktov.

LITERATURA

  • Pranovič A. Vloga fiziatra v procesu programiranja funkcionalnega zdravljenja bolnikov z ankilozantnim spondilitisom. Obzornik zdravstvene nege 1980;47–8.
  • Neuberger F., Nelson-Piercy C. Acute presentation of the pregnant patient. Clinical Medicine vol. 2015;15(4), 372–6.
  • Grindheim G., Toska K., Estensen M-E., Rosseland LA. Changes in pulmonary function during pregnancy: a longitudinal cohort study. Maternal medicine 2012;119(1),94–101.
  • Hiller A., Guillemin M., Delany C. Exploring healthcare communication models in private physiotherapy practice. Patient Educ Couns. 2015;98(10),1222–8.
  • Jones A., Cupit R., Choy V., Jones D. Student-patient communication during physiotherapy treatment. Aust J Physiother. 1998;44(3),181–5.
  • Lonsdale C., Hall AM., Williams GC., McDonough SM., Ntoumanis N., Murray A., Hurley DA. Communication style and exercise compliance in physiotherapy (CONNECT): a cluster randomized controlled trial to test a theory-based intervention to increase chronic low back pain patients' adherence to physiotherapists' recommendations: study rationale, design, and methods. BMC Musculoskelet Disord., 2012;13:104.
  • Lewis LK., Williams MT., Olds TS. The active cycle of breathing technique: A systematic review and meta-analysis. Respirtory Medicine 2012;106(2),155–72.
  • Aalami M., Jafarnejad f., Modarres GM. The effects of progressive muscular relaxation and breathing control technique on blood pressure during pregnancy. Iran J Nurs Midwifery, May-Jun 2016;21(3),331–6.
  • Moertl MG., Lackner HK., Papousek I., Roessler A., Hinghofer-Szalkay H., Lang U., Kolovetsiou-Kreiner V., Schlembach D. Phase Synchronization of Hemodynamic Variables at Rest and after Deep Breathing Measured during the Course of Pregnancy. PLoS One 2013;8(4): e60675.
  • Johnson MJ., Kanaan M., Richardson G., Nabb S., Torgerson D., English A., Barton R., Booth S. A randomised controlled trial of three or one breathing technique training sessions for breathlessness in people with malignant lung disease. BMC Med. 2015;13:213.
  • O’Connor E., Patnode CD., Burda BU., Buckley DI., Whitlock EP. Breathing Exercises and/or Retraining Techniques in the Treatment of Asthma: Comparative Effectiveness. Agency for Healthcare Research and Quality (US). Comparative Effectiveness Reviews 2012;71.
  • Goland S., Perelman S., Asalih N., Shimoni S., Walfish O., Hallak M., Haga, Z., George J., Shotan A., Blondheim DS. Shortness of Breath During Pregnancy: Could a Cardiac Factor Be Involved. Clinical Cardiology 2015;38(10),598–603.
  • Wolfe LA., Weissgerber TL. Clinical physiology of exercise in pregnancy: a literature review. J Obstet Gynaecol Can., 2003;Jun 25(6), 473–83.
Ekipa

Peti element prezentira STOTT PILATES® in GYROTONIC® in GYROKINESIS® tehniko po mednarodnih standardih ter post-rehabilitacijo, masažo, trigger point terapijo, sprostitev fascije in NMT.

Peti element studio
Barjanska 62, 1000 Ljubljana